V ponedeljek, 18. maja 2015, smo se učenci športnega programa iz 3. a, skupaj z razredničarko Andrejo Urbas in športnim pedagogom Dušanom Bajcem odpravili na dvodnevni planinski tabor. Starši so nas pripeljali v Begunje pri Cerknici, kjer se je začela naša pustolovščina proti vrhu čarovniške gore na Notranjskem, proti vrhu Slivnice. To je 1114 metrov visoka gora, ki se dviga nad Cerkniškim jezerom.

Dvodnevnega druženja s sošolci pa se nismo veselili samo zaradi novega planinskega znanja, temveč nas je čakalo tudi popoldne s slovenskim hokejistom Janom Urbasom. Jan se je pred dnevi vrnil s svetovnega prvenstva elitne divizije  na Češkem, kjer se je z državno reprezentanco boril za obstanek med elito v hokeju, drugače pa med sezono igra na Švedskem. Ker smo njegovi navijači, smo bili veseli, da se je odzval našemu vabilu, da gre z nami na Slivnico, ki je v bližini njegove rojstne Dolenje vasi. Torej, predno smo zares zagrizli v slivniški breg, nam je Jan na bližnjem travniku predstavil svojo hokejsko opremo, odgovoril na nekaj naših vprašanj in seveda razdelil avtograme po naših nahrbtnikih, majicah, kapah in lističih. Mi pa smo ga razveselili s slikami hokejistov, ki smo jih naslikali pri likovni umetnosti in nato skupaj z njim, njegovim dekletom Tejo in kužkom Bobom odšli proti vrhu.

Po poti smo opazovali rastline in drobne živalce, predvsem pa uživali v lepem vremenu in prijetni hoji. Začuda, tudi naši nahrbtniki niso bili pretežki in po dveh urah hoje, smo prispeli do koče na Slivnici. Razporedili smo se po sobah in odšli na večerjo, kjer smo se poslovili tudi od Jana, Teje in Boba, saj se je že mračilo, njih pa je čakala še pot v dolino.

Po večerji je sledil sprehod po vrhu čarovniške gore s čudovitim razgledom na lučke v cerkniški dolini in ogled zvezdnatega neba, zatem pa zasluženo spanje.

Naslednji dan smo seveda začeli z jutranjo telovadbo, okusnim zajtrkom in planinsko vzgojo, nato pa odšli na ogled Čarovniške jame pod vrhom Slivnice, kjer so nekoč svoj kotel kuhale čarovnice, danes pa so v njej samo še žabe in vlažne stene in o čarovnicah ni ne duha ne sluha.  Sledila je še ura, kjer nas je učitelj Dušan naučil nekaj vozlov, ki ti v planinah pridejo še kako prav in raziskovanje rastlin na jasi poleg koče. Po  pravem planinskem kosilu z ričetom in jabolčnim zavitkom, smo odšli še v sobe in si pripravili nahrbtnike za pot proti Cerknici, kjer smo bili dogovorjeni, da ob štirih po nas  pridejo starši.

V dobri uri smo že bili na parkirišču ob vznožju Slivnice. Polni prijetnih spominov in novega znanja, ki smo ga pridobili v zadnjih dveh dneh, smo se od sošolcev poslovili, starše pa povabili, da z njimi čez poletne počitnice ponovim ta izlet.

Učenci 3. a in učiteljica Andreja

Dostopnost